Božične šege in navade v Nadiških dolinah
Ko so naši stari starši bili otroci, so božič praznovali preprosto. Ljudje so bili skoraj vsi kmetje in zanje je bil božični čas precej drugačen kot preostali del leta; delo na polju je počivalo in bilo je več časa, da so se ljudje lahko srečevali, si pripovedovali in obujali spomine.
Božične navade v Nadiških dolinah izhajajo iz preteklosti: nekatere so se ohranile, druge živijo le v bledem spominu nekaterih starejših ljudi.
Kot je še danes, se je tudi nekoč božični čas pričel s prihodom svetega Miklavža in svete Lucije.
V dneh pred božičem so starši in otroci šli v gozd, da bi poiskali najlepši brin, ki so ga potem okrasili z darovi, ki sta jih prinesla svetnika: z mandarini, lešniki, orehi … Hodili so tudi nabirat mah in ga pobrali le toliko, kolikor ga je bilo potrebno za jaslice.
Od 16. do 24. decembra je bila v navadi “devetica”, ki se je odvijala ob vrsti ljudskih molitev v čast Materi božji. Vsi vaščani so se zvečer zbrali in nosili skozi vas v procesiji Marijino podobo. Vsak večer so nesli podobo v drugo hišo, kjer so molili rožni venec in se zadržali ob petju božičnih pesmi in molitvi. Vsi so sodelovali, otroci, mladi in starejši. Ob prehodu iz ene hiše v drugo je gospodinja prebrala molitev v zahvalo Mariji, da je sprejela gostoljubje tiste hiše. To se je dogajalo v vseh hišah, večer za večerom vse do božične vigilije. V zadnji hiši je nato podoba ostala štirideset dni na oltarju, ki so ga pripravili z brinovimi ali bršljanovimi vejami in okrasili s papirnatim cvetjem. Ob njem je gorela “dušica” – oljna svetilka. V tej zadnji hiši so se vaščani zbirali k rožnemu vencu vsak večer do svečnice, nakar so podobo spravili in jo skrbno čuvali do naslednjega 16. decembra.
Za božični večer so pripravljali kuhane štruklje.
Nekaj dni pred božičem so možje šli v gozd in odžagali velik drevesni panj, imenovan “čoja”. Na božično vigilijo so čojo vrgli na ognjišče, da je gorela celo noč in grela hišo vse do naslednjega jutra; tako so ljudje ob povratku od polnočnice dobili hišo še toplo.
Ženske so v staro posodo položile žerjavico skupaj z blagoslovljenimi suhimi rožami in obšle vse prostore v hiši, da so jih blagoslovile in pustile za seboj dober vonj.
Nekaj dni pred božičem so otroci s pomočjo staršev in starih staršev pripravili “faglo”, baklo, s katero so si na božični predvečer na poti k polnočnici svetili po stezi, ki je vodila k cerkvi. Možje so v cerkvi praznično pritrkavali, otroci pa so jim pomagali.
Na božič so zjutraj otroci stekli k drevesu v upanju, da tam dobijo kako darilo, čeprav so bila darila skromna ali jih sploh ni bilo. Ljudje so si voščili in nato šli k maši. Tu je župnik po pridigi pozval vernike k “ufru”: šli so okrog oltarja in pustili v košarici svoj dar. Po maši so se vsi vrnili domov, kjer jih je čakalo najbogatejše kosilo v letu: kokošja juha, pečen krompir, polenovka, vampi, repa … in na koncu vsega je prišel še “mak”, posušen grozd, katerega jagode so zagotavljale, da bodo potem vse leto denarci v žepu.
Na predvečer novega leta so pripravili kuhane štruklje z nadevom, ki je čakal že od božične vigilije; pripravili so jih kar veliko, tako da so mladeniči, ki so prišli voščit, jedli štruklje, popili kozarec vina in seveda podvorili domačim dekletom.
troci so se tako 31. decembra zjutraj kot na dan treh kraljev veselo zbrali in se podali po vasi, obiskali vse hiše, voščili in zapeli, domači pa so jih poplačali s koledo: z orehi, lešniki, s “koščiči” (krhlji suhih jabolk) in drugim suhim sadjem …
Na dan novega leta so vsi šli k maš in si izmenjali voščila. Po kosilu spet ni smel manjkati “mak”, i je zagotavljal srečo in bogastvo.
Na predvečer treh kraljev so ženske, e jim e ostalo še kaj nadeva, spet pripravile štruklje, medtem ko so možje in otroci šli s “faglo” do cerkve in pritrkovali za dobro letino na poljih. Po maši, med katero so blagoslovili vodo, so ljudje ostali skupaj, popili kozarec kuhanega vina in pojedli košček kruha, v spomin na darovanje cerkvi, ki je nekoč dajala kmetom zemljo v najem. Blagoslovljeno vodo so ljudje odnesli domov, da so jo lahko popili v primeru bolezni. Kmetje so blagoslovljeno vodo nesli tudi na polje in ga tako blagoslovili.
Na predvečer treh kraljev so otroci pripravili tudi nogavico ali večji čevelj, da bi jim Befana pustila veliko sladic. Zjutraj so potem tekli pogledat, kaj so dobili. Navadno so našli mandarine, oreške, lešnike, bombone.
Po maši so prerezali trak in s tem se je pričel pust. Tudi na trikraljevo pri kosilu ni manjkal “mak”, ki je bil torej značilnosti vseh treh božičnih praznikov: samega božiča, novega leta in treh kraljev.
Božič je nekoč gotovo bil lep praznik: ljudje so imeli le malo, toda znali so se zadovoljiti in biti srečni. Danes imamo vsega, a mislimo le nase in kupujemo darila, ki so večkrat nepotrebna in nas razveselijo le za kratek čas, medtem ko so na svetu še vedno lačni in žejni ljudje.
Autori: Pietro – Martina